Pridite na otvoritev razstave akademske slikarke Saše Bezjak: Risbe, od prve do zadnje.

Saša Bezjak je rojena 1971 v Mariboru in je odraščala na Tratah v Slovenskih Goricah. Diplomirala je na Pedagoški fakulteti v Mariboru pod mentorstvom akademskega kiparja Darka Golije, leta 2001 pa tudi na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom profesorice Metke Krašovec (praktični del : Slika kip) in dr. Nadje Zgonik (teoretični del: Štiri osebna stališča mladih mariborskih umetnikov). 2009 je končala magistrski študij iz kiparstva na ljubljanski ALU pri profesorju Luju Vodopivcu. Zadnje dve leti kot mentorica pripravlja likovne delavnice za odrasle in tudi razstave nastalih del.

Avtorica je o svoji razstavi zapisala:

Umetniki se zmeraj sprašujemo, ali je na razstavi treba pokazati najnovejšo produkcijo. Tokrat sem se odločila razstaviti prva in zadnja dela, prve in zadnje risbe. Namenoma jih nisem ločila, da se bolje vidijo razlike. Čeprav so zadnje  drugačne, so zelo povezane s prvimi.

Ko rišem, grem globoko v sebe in ne razmišljam. To je stanje, ko se popolnoma odklopim in prihaja ven tisto najgloblje v meni. Včasih se narišejo želje, včasih se nariše to, kar trenutno živim, včasih njihov pomen dojamem šele čez leta. Ker je za ustvarjanje zelo pomembno, da sem iskrena, se na papirju razkrijem. In morda bi kdo rekel, da bi risbe bile zanimive za kakšnega psihoanalitika. Verjetno bi z analizo res  zvedela o sebi več, kot vem zdaj. A je prav, da neke stvari ostanejo skrite. Prav skritost in nedoumljivost vsega, kar nosim s seboj, je vir inspiracij. Tako kot so neizpolnjene želje vir hrepenenja in življenjskega smisla. Pa s tem ne mislim, da morajo umetniki trpeti pomanjkanje, da lahko ustvarjajo. Želeti in trpeti sta dva pojma. Tako kot vsi znajo tudi umetniki uživati življenje, morda je le doživljanje uživanja in trpljenja bolj intenzivno. Po mojem mnenju so na osnovi te izkušnje umetniki lahko znanilci resnice.

Ko gledate moje risbe, se v njih najdete ali ne. Smisel risb vidim v tem, da se poistovetite z vsebino, da vidite, da v občutenjih niste osamljeni ali pa da v sebi celo odkrijete nova občutenja. Najdete isto ali novo čutenje in postanete svobodnejši.

Sicer pa če sem čisto iskrena: je zame najpomembnejše samo delo v ateljeju, sam proces ustvarjanja. Kar se z delom dogaja potem, zame ni toliko pomembno. Čeprav je pozitiven odziv občinstva vzpodbuden in daje nov zagon. Pa so spodbuda tudi negativni odzivi, ki jih vzamem kot potrditev, da sem na pravi poti. Saj veste, s kičem smo všečni nekritičnim opazovalcem. A po ogledu takšnega, zgolj očesu všečnega dela, razen vtisa o lepoti skorajda ne ostane nič. Jaz pa vas želim premakniti z mesta gledanja, zrenja v polje premlevanja. Želim si, da domov šli drugačni, z novo izkušnjo.

Saša Bezjak