INTERVJU S FOTOGRAFOM ANEJEM ROŽMANOM
- Kako se je začela tvoja ustvarjalna pot in kaj te je najprej pritegnilo k fotografiji ter vizualnemu ustvarjanju?
Rekel bi, da se je vse skupaj začelo relativno pozno. Ravno v času, ko sem odraščal, so se internet in socialna omrežja zelo razvijali. YouTube je bil prostor, kjer si lahko videl res ogromno različnih načinov ustvarjanja in mislim, da nas je veliko iz moje generacije takrat malo potegnilo v to smer.
Na začetku me je bolj zanimal gaming in računalništvo, zato sem šel tudi v srednjo šolo v tej smeri. Proti koncu pa so me vedno bolj začele zanimati kamere in ustvarjanje vizualnih vsebin. Velik vpliv je imela tudi moja sestrična.
Na faksu sem se potem vpisal na multimedijo, v tem času sem tudi dobil svojo prvo kamero in začel fotografirati, večinoma na potovanjih. Faks mi je bil zelo zanimiv, sem pa imel občutek, da v praksi malo zaostajam. Teorijo sem imel, manj pa sem ustvarjal v prostem času.
Zdaj, ko sem začel delati v MC Brežice, sem dobil čisto novo motivacijo za učenje in ustvarjanje, za kar sem res hvaležen.
- Ko si prevzel vlogo fotografa te razstave, kaj si želel skozi fotografije najbolj ujeti oziroma pokazati?
Na začetku sem imel idejo, da bi pokazal predvsem to, kaj prostovoljci dejansko delajo, da bi bilo jasno, s čim se ukvarjajo. Ampak sem hitro ugotovil, da to ne gre vedno čisto po načrtu in da to tudi ni bistvo vsega tega.
Vsak posameznik je po svoje unikaten in je prinesel nekaj svojega. Pri nekaterih sem lovil spontane momente, z drugimi smo šli bolj v artistično smer, včasih tudi malo za hec. Na koncu sem se precej prilagajal vsakemu posebej in poskušal ujeti njih kot osebe, ne samo njihove vloge.
- Kaj ti je bilo kot fotografu pri ustvarjanju teh portretov najbolj pomembno?
Najbolj mi je bilo pomembno, da je osebi fotografija všeč in da ujamemo pravi trenutek. Da se oseba na njej prepozna in se dobro počuti, ko se vidi.
Ko enkrat to dosežeš, se to takoj vidi tudi na sami fotografiji, da je bilo fotografiranje sproščeno in zabavno, posledično pa je tudi končni rezultat veliko boljši.
- Kako bi opisal svoj fotografski slog in kaj ti je pri ustvarjanju fotografij najpomembnejše?
Trenutno še nimam nekega čisto definiranega sloga. Še vedno raziskujem, kaj mi najbolj ustreza, ali so to portreti, arhitektura, narava in kako vse to ujeti na svoj način.
Ta faza mi je zelo všeč, ker lahko preizkušam različne stvari in sproti ugotavljam, kaj mi najbolj ustreza.
Najbolj pomembno mi je, da dam od sebe maksimum in da se skozi proces čim več naučim.
- Kaj bi si želel, da obiskovalci začutijo ali odnesejo s seboj po ogledu te razstave?
Upam, da odnesejo vsaj malo motivacije. Mogoče tudi to, da se sami kdaj odločijo narediti kaj prostovoljnega. Posamezna dobra dejanja namreč ustvarjajo celoto in če vsak naredi nekaj malega, se to sčasoma nabere v nekaj velikega.
Rad bi še dodal, da ta razstava ni o meni, ampak o prostovoljcih. Oni so glavni. Želim si, da ljudje vidijo, kdo so ti posamezniki in kakšen vpliv imajo na našo skupnost ter da mogoče tudi kdo drug postane eden izmed njih.
