INTERVJU Z NASIHO ŽILIĆ
- Kako se je začela tvoja umetniška pot in kdaj si začutila, da je ustvarjanje pomemben del tvojega življenja?
Moja umetniška pot se je začela že v zgodnjem otroštvu. Odkar pomnim, sem izstopala po svoji kreativnosti in drugačnosti – to je bil vedno del mene.
Velik del ustvarjalnosti, ki jo nosim v sebi, pa dolgujem tudi svoji mami. Prav od nje sem podedovala dar za ustvarjanje, še posebej pa talent za likovno umetnost, saj je tudi sama zelo kreativna oseba. Od nekdaj me je podpirala pri vsem, kar sem počela, še posebej pri izražanju moje ustvarjalnosti in likovnega talenta. Vedno mi je dajala občutek, da je prav, da sem to, kar sem, in da svojo drugačnost ter talent pokažem svetu.
Na Osnovni šoli Brežice je učiteljica likovne umetnosti prepoznala moj dar in me z veliko mero podpore ter zaupanja spodbujala k ustvarjanju. Ni bila edina – ob meni je stala tudi moja razredničarka, ki je vedno podpirala drugačnost in individualnost. Sodelovala sem pri poslikavah šolskih sten, med poukom pa sem imela svobodo, da svoj talent izražam brez omejitev.
Ustvarjanje ni nekaj, kar bi v nekem trenutku odkrila – preprosto je del mene. Brez umetnosti in kreativnosti Nasiha ne bi bila Nasiha. Svojo ustvarjalnost izražam povsod, kjer je to mogoče, in tudi moja okolica to pogosto opazi. Večkrat slišim vprašanja, kot so: »Kako se tega spomniš?« ali »Kako ti pride na misel, da bi to naredila na tako zanimiv način?«
Pogosto prejemam tudi pohvale, da sem izjemno ustvarjalna in da bi morala svoj talent še naprej razvijati ter ga deliti z drugimi. In res je – talent si ne zasluži, da bi ostal skrit.
- Kaj te pri ustvarjanju najbolj navdihuje in od kod najpogosteje črpaš ideje za svoja dela?
Pri ustvarjanju me najbolj navdihuje prav občutek, ki ga doživljam med samim procesom. Takrat vstopim v svoj svet – prostor, kjer misli potihnejo in obstaja le še to, kar nastaja pod mojimi rokami. Popolnoma se prepustim trenutku in dovolim, da me kreativnost odpelje tja, kjer sem najbolj pristna.
Včasih me navdihne že ena sama zanimiva podoba. Ko jo zagledam, se v moji domišljiji začne preoblikovati – dobi novo zgodbo, drugačne barve, moj osebni pečat. Tako nastane nekaj, kar je sicer navdihnjeno z videnim, a v resnici povsem moje.
Ideje pogosto poiščem tudi na Pinterest-u, kjer me navdušujejo estetske in vizualno dovršene podobe. Tam je neskončno lepih zamisli, ki prebudijo domišljijo. Nikoli pa ne kopiram – slike so zame le izhodišče, iskra, iz katere nato ustvarim nekaj edinstvenega.
- Na tvojih delih lahko opazimo različne motive, od živali do nežnejših, čustvenih prizorov. Kaj te vodi pri izbiri motivov in kaj želiš z njimi sporočiti?
Pri izbiri motivov me vodi predvsem občutek. Vedno ustvarjam iz sebe – iz svojih misli, doživljanj in trenutnega razpoloženja. Ne izbiram motivov zato, ker bi bili “trendi”, ampak zato, ker v meni nekaj prebudijo. Če me določen prizor, obraz, barva ali kompozicija notranje nagovori, vem, da je to nekaj, kar želim raziskati skozi svoje delo.
Rada imam estetiko, detajle in občutek skrivnostnosti, saj menim, da umetnost ni samo to, kar vidimo, ampak tudi to, kar ob njej začutimo.
S svojimi deli želim predvsem prebuditi občutek. Če moje ustvarjanje v nekom sproži vprašanje, navdih ali le občutek lepote, potem sem dosegla svoj namen.
- Kako bi opisala svoj ustvarjalni proces – nastajajo slike bolj spontano ali jih načrtuješ vnaprej?
Večina mojih slik nastaja načrtovano – pogosto takrat, ko želim nekomu podariti nekaj osebnega in unikatnega. Takšni trenutki so zame vedno posebni, saj skozi ustvarjanje nekomu podarim del sebe.
Ob tem pa sem ugotovila, da sem svoj likovni dar v zadnjem obdobju nekoliko potisnila na stran zaradi drugih obveznosti. Umetnost je tiho čakala, jaz pa sem svojo energijo usmerjala drugam. Prav zato si zdaj želim to spremeniti.
Odločitev za lastno razstavo je zame pomemben korak – pomeni, da sem se zavestno odločila ponovno dati prostor svojemu talentu, mu nameniti več časa in pozornosti. Želim ustvarjati ne le za druge, ampak tudi zase. Želim svetu okoli sebe podariti nekaj več, nekaj iskrenega in svojega. Predvsem pa si želim, da za mano ostane pečat – zgodba, izražena skozi barve, linije in občutke.
- Kaj si želiš, da obiskovalci začutijo ali odnesejo s tvoje razstave Umetnica svojega življenja?
Želim si, da obiskovalci z moje razstave »Umetnica svojega življenja« odnesejo zavedanje, da je vsak človek umetnik svojega obstoja – še posebej pa ženska. Na razstavi bo poudarek prav na ženskah, saj je marec simbolično mesec žensk: Mednarodni dan žensk, materinski dan, prebujajoča se pomlad, nova energija, toplina in rast. Vse to zame predstavlja žensko energijo – moč, nežnost in ustvarjalnost hkrati.
Želim sporočiti, da je vsaka ženska umetnica svojega življenja. Vsaka izmed nas s svojimi odločitvami, pogumom in vztrajnostjo vsak dan slika svojo zgodbo. Smo močne, sposobne in odgovorne za to, kakšne barve bomo izbrale za svoje življenje.
Zato verjamem, da se moramo posvetiti sebi – tudi takrat, ko je težko, ko dvomimo ali ko se zdi, da so poteze na našem platnu nepopolne. Prav v teh trenutkih nastaja največja rast. Ženska je vir življenja, sprememb in umetnosti.
Moja želja je, da obiskovalci začutijo svojo moč. Da odidejo z mislijo, da imajo v sebi vse, kar potrebujejo za izgradnjo svojega sanjskega življenja. Smo ženske – in zmoremo.
