INTERVJU Z RENATO LAZAR
Lepo pozdravljeni, Renata! Vaša razstava kmečkih figur je navdušila veliko število ljudi. Za vas smo pripravili vprašanja, ki nas zanimajo in verjamemo, da so vas spremljale na poti do uspeha:
- Kaj vas je sploh navdihnilo, da ste začeli upodabljati oblačilno dediščino v polstenih figurah? A ste že od začetka ustvarjali samostojno ali ste mogoče imeli kakšno pomoč, mentorja?
Da sem začela upodabljati oblačilno dediščino v polstenih figurah, je razlog moja ljubezen do kulturne dediščine, zgodb o trdem kmečkem življenju, kar se v oblačilni dediščini tudi kaže. S samo tehniko polstenja sem se spoprijela sama preko spleta. Da pa sem se pravilno lotila oblačilne dediščine, mi je pomagal moj mentor dr. Bojan Knific.
- Kako zbirate informacije o tradicionalnih oblačilih, ki jih nato prenesete v svoje figure? Koliko časa potrebujete pri ustvarjanju figur?
Informacije o tradicionalnih oblačilih sem zbirala v knjigah Slovenska ljudska noša in Obleka naredi človeka Marije Makarovič in Pokažem se fantu v pisanem gvantu Marije Klobučar in Bojana Knific. Za eno figuro potrebujem cca 10ur.
- Katere značilnosti ljudske noše so vam najpomembnejše pri oblikovanju figur?
Vsaka obleka, noša ima svoje značilnosti, ki jih je treba upoštevati. Predvsem pa ima vsaka pokrajina svoj slog. Tako imamo alpski, panonski in mediteranski slog. Naj za zanimivost povem, da imamo v Brežicah dve noši, ena ima panonski slog in druga alpski.
- S kakšnimi izzivi se srečujete pri upodabljanju zgodovinsko točnih detajlov v volni?
Z ustvarjanjem z volno so največji izziv tanjši detajli, saj jih ni moč do potankosti narediti, zato so nekateri samo nakazani. Izziv so tudi same obleke, peče, zavijače..., ko jih enostavno ne moreš narediti tako tanko, kot je blago in potem je v to treba obleči majhno figuro.
- Kako si želite, da bi obiskovalci vaše razstave doživeli in razumeli pomen oblačilne dediščine? Ali ste morali zbrati veliko poguma, da ste vaša dela/figure pokazali ljudem na razstavah… Ali pa ste morda že takoj vedeli, da je to, to kar si želite?
Želim si, da bi moja razstava prepotovala Slovenijo, da jo spozna čim več ljudi. Predvsem si želim, da jih vidijo mladi. Predvsem njim želim skozi figure prikazati, da življenje včasih ni bilo takšno polno obilja, kot je sedaj. Da so morali za preživetje težko garati, da za obleke ni bilo denarja. Da so imeli delovno obleko in obleko za "k maši". Pomeni za posebne priložnosti. Mogoče je čas, da naredimo korak nazaj in se zazremo v preteklost, da bi se zopet zavedli, da ni vse samoumevno.
Vedno sem rada pokazala bližnjim in prijateljem, kaj ustvarjam. Šele ko sem bila zadovoljna z narejenim, se je začela v meni prebujati želja po razstavi.
